Zgodovina
Perice so se do vaškega perišča odpravljale z lonci, škafi, ribeženi in doma izdelanim milom. Pranje perila je zahtevalo napor, ki se je pogosto kazal v bolečinah v hrbtu in trebuhu zaradi dvigovanja in ožemanja mokrega perila, še posebej v mrzlih dneh. Da bi osvežile to rutino, so si pri pranju perila krajšale čas s pogovorom in prepevanjem.
Običajno so se perice zbrale v skupine po štiri ali več, in včasih so s seboj pripeljale tudi svoje otroke, ki so se medtem zabavali s svojimi igrami. Postopek pranja perila je bil natančen, začenši s sortiranjem na rjuhe, brisače in oblačila. Nato so se lotile trofaznega procesa ročnega pranja: najprej so perilo namakale v mlačni vodi z dodatkom luga, da bi se zmehčalo. Voda je bila bodisi predhodno segreta doma in prinesena s seboj bodisi ogreta že na perišču. Za trdovratne madeže so perilo tudi kuhale predhodno. Najzahtevnejši del postopka je bilo izpiranje, kjer so uporabljale ribežen in milo ter večkrat drgnile, zlasti če madež ni izginil prvič. V pomoč so uporabljale sodo in pepel.
Po končanem pranju so perice uporabile posebno napravo, imenovano “periš”, za ožemanje perila. Vsaka od njih je vzela kos oblačila, ga vrgla na kamnito ploščo ter ga nazaj do sebe vlekla, dokler ni bilo perilo skoraj suho. Po napornem delu, ki so ga opravljale enkrat tedensko, so se vrnile domov s čistim perilom, ga obesile zunaj ali na podstrešju ter počakale, da se posuši, nato pa ga še zlikale.
